O nerojenih otrocih, ki jim ni bilo dano živeti
Marčno srečanje Hospickafeja je bilo namenjeno nerojenim otrokom, njihovim mamam, očetom in širšim družinam, ki so se morali soočiti s spontanim splavom, prekinitvijo nosečnosti zaradi hudih okvar ploda, ali smrtjo otroka v pozni nosečnosti. Kako čustveno in razumsko predelati bolečino praznine, ki ostaja v ženskem telesu po izgubi nerojenega otroka? Kako se posloviti od nerojenega bitja, kako se o njem in o žalosti, ki ostaja, pogovarjati? Kako zaupati v dobre konce in nove začetke? O teh in drugih vprašanjih se je Carmen L. Oven pogovarjala s Tino Košir, filozofinjo, učiteljico joge in meditacije, ki je svojo izkušnjo popisala v knjigi Darovi minevanja, dr. Zalko Drglin, svetovalko za obporodne stiske, Združenje Naravni začetki, raziskovalko na Nacionalnem inštititu za javno zdravje.
Če že sami nismo doživeli takšno izgubo, pa vsi dobro poznamo koga, ki jo je. Ko javno spregovorimo, ko delimo pogum in modrost izgube, le-ta spregovori tudi naši bolečini, nekje zakopani in čaka, da jo varen prostor vzame v naročje. Omogoči ji, da se povzdigne v zavest, nas spomni kaj in kako je življenje celostno, ne deli enim le srečo drugim le bolečino. Blagoslov in lepota je, ko skupne solze povežejo in osmislijo naše ločene zgodbe. To nas zopet učloveči, poveže, naredi nas žive in hvaležne.
Slovensko društvo hospic
