Hospic-spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu pomeni celostno oskrbo hudo bolnih v zaključni fazi bolezni in njihovih svojcev tam, kjer so nastanjeni, predvsem na domovih, v bolnišnicah in domovih za ostarele. Strokovna obravnava neozdravljivo bolnih temelji na timskem pristopu, vsaka posamezna obravnava je skrbno načrtovana in v skladu s potrebo in izbiro hudo bolnega. Zagotovljeno je najboljše možno lajšanje in preprečevanje fizičnega trpljenja in podpora pri razreševanju čustvenih, duhovnih in socialnih stisk, ki se pojavijo ob dejstvu, da se življenje naglo izteka.
Program izvajajo strokovno usposobljeni delavci, dipl. medicinske sestre, dipl. socialni delavci, dipl. organizatorji in menedžerji socialnih dejavnosti, ki se kontinuirano usposabljajo v paliativni oskrbi doma in v tujini, s pomočjo prostovoljcev (ki so pomemben člen delovanja v hospicu) za nudenje laične opore. Za prisotnost in spremljanje bolnikov jih šolamo v posebnem programu začetnega usposabljanja s kontinuiranim izobraževanjem ves čas njihovega delovanja). Glede na izkazano potrebo se v timsko obravnavo in po potrebi v oskrbo vključujejo še zdravnik, patronažna sestra, fizioterapevt, dietetik, dušebrižnik (svetovalec za duhovno oskrbo), duhovnik…
Poudarek je na celostnem pristopu, človek je obravnavan kot veliko več kot le fizično telo v prizadevanju zadovoljitve tudi njegovih psihosocialnih in duhovnih potreb. Cilj je zagotovitev čim boljše kakovosti preostalega življenja.
Pri spremljanju hudo bolnih nista pomembna le strokovno znanje in usposobljenost spremljevalcev, temveč kakovost prisotnosti in globina sočutja. Vključitev hospica lahko svetuje zdravnik, patronažna služba, svojci ali prijatelji, stik pa navežejo svojci ali bolnik sam. Za to ne potrebujejo zdravniške napotnice.
Vodja programa: Tamara Zemlič Radović, dipl. org. in men. soc. dejavnosti
- T: 051 426 578,
- E: spremljanje@hospic.si
Zagovorništvo bolnikovih pravic: Tatjana Žargi, dipl.m.s.
- T: 040 794 247
- E: tatjana.zargi@gmail.com
Kaj pomeni spremljanje umirajočih bolnikov?
Že sam izraz govori o bližini, sočutju, o tem, da je bistvo poslušanje in to, da smo čisto zares ob nekom, ki nas potrebuje, z vsem svojim bitjem. Gre za “biti”, za resnično prisotnost in srčnost, ki je ne vodi noben drug interes. Ko bolnik ali svojec začuti to predanost, potem ve, da lahko zaupa in se tudi sam prepusti negotovi prihodnosti. Naša naloga je spremljati med boleznijo, krizo in umiranjem. Da se lahko razvije odnos, je spremljevalčeva pozornost oz PRISOTNOST bistveni pogoj. Potrebna je pripravljenost za srečanje, v katerem sta najpomembnejši pozornost in skrb. V tej situaciji ohraniti distanco pomeni dopustiti umirajočemu, da je lahko on sam, da je lahko povedano vse, kar je potrebno, in da je umirajoči spoštovan v svoji drugačnosti. Spremljanje umirajočega pomeni zgraditi odnos in dati bolniku priložnost, da lahko govori o svojem umiranju, čutenju in počutju.
Spremljati pomeni sedaj in tukaj stati poleg umirajočega, kjer ta ravno je, in če to želi. Pomeni sprejeti njegov ritem, njegovo pot. Mu zadnjikrat, in včasih tudi prvikrat, omogočiti, da živi tako, kot si želi, ga spoštovati kot človeka in nikoli kot objekt nege.
Kaj je umiranje?
Umiranje je nekaj osebnega, individualnega, uganka in skrivnost, izkustvo, ki se mu s svojimi predstavami lahko samo približamo. Pri procesu umiranja ne gre le za medicinski proces oz.dogodek, temveč tudi za čas rasti in osebne preobrazbe. V literaturi je ta proces opisan kot obdobje najintenzivnejšega življenja, kot čas, ki ga prav zaradi omejenosti človek doživi zavestno kot dragocenega, ali izkoristi v umiku navznoter, da bi doživel razvoj na globlji ravni, ki pripravlja na zadnji korak iz tega življenja.
Kaj doživljajo umirajoči?
Kakšne so potrebe človeka v zaključnem obdobju bolezni? Umirajoči je še vedno živ in zato tudi v svoji celoti človek z vsemi svojimi razsežnostmi, fizično, psihično, socialno in duhovno. V progresivnem spopadu s koncem življenja človeka premagajo močna, protislovna čustva, ki ga ženejo v strah. V njem sprožijo ogorčenje in obup. Volja do življenja ali volja do smrti, upati ali dvigniti roke, polno živeti ali hitro umreti itd … , to sta dva ekstrema, med katerima niha sem in tja in se opoteka. To je tudi razlog zakaj človek v zaključnem obdobju potrebuje sočloveka, ki je sposoben pristnega odnosa. Ta vključuje poslušalca, ki se zna prilagoditi. Potrebuje nekoga, ki zna sprejeti to ambivalenco. Umirajoči tudi pogosto išče zadnji odgovor za svoje življenje. Iskanje, ki gre prek sprejemanja končnosti življenja, to je smrti. Nesposobnost, da bi v svojem življenju odkrili smisel ali ga dobil potrjenega, povzroča duševno, duhovno in eksistencialno bolečino. Potrebo po tem, da bi v njej našel smisel, lahko včasih poteši dejstvo, da naslednja generacija živi naprej in da odnosi segajo onkraj groba.
Po potrebi nudimo oporo še vsaj 13 mesecev po smrti bolnika v procesu žalovanja. Zaradi spoštovanja življenja in sprejemanja umiranja kot naravnega dogajanja v društvu ne podpiramo ne podaljševanja, ne skrajševanja življenja (evtanazije), ampak se zavzemamo za zagotavljanje čim boljše kakovosti preostalega življenja z lajšanjem bolečin in drugih težav, zagovarjamo bolnika in spoštovanje njegovih pravic, želja, samo odločanje in dostojanstvo.”
Smo bolnikovi zagovorniki (več) v prizadevanju, da so slišane in upoštevane njegove potrebe, pravice in želje. Prisluhnemo bolniku in zagovarjamo njegov glas ob odločitvah o zdravljenju, pravici do obveščenosti bolnika samega in svojcev in njegovemu sodelovanju pri načrtovanju in izvajanju zdravljenja in zdravstvene nege. Podpremo ga pri spoštovanju zasebnosti in dostojanstva, in tako omogočimo partnerski odnos strokovnih spremljevalcev do bolnika. Na podlagi predpisov in listin, ki določajo pravice bolnikov, poskušamo vplivati na zdravstveno osebje, da postanejo sočutni spremljevalci v odnosu z uporabniki, ob upoštevanju bolnikovih pravic in varovanju njegovih interesov.
Hospic omogoča drugačno kulturo umiranja, kjer ima vsak človek ime, hrepenenje po življenju, lastno resnico, svoje mnogotere ljubezni. – Franco Rest
Pravice umirajočih | Generalna skupščina Združenih narodov leta 1975
Imam pravico:
• da z menoj ravnajo kot s človeškim bitjem vse do zadnjega diha.
• da upam, ne glede na spremembe in možnosti upanja.
• da z menoj upajo tisti, ki me negujejo.
• da morem svobodno izpovedati svoj nemir pred smrtjo.
• da soodločam glede zdravljenja.
• da me zdravi strokovno osebje, čeprav je vsem jasno, da umiram.
• da ne umrem sam.
• da mi lajšajo bolečine.
• da mi na vprašanja iskreno odgovarjajo.
• da me nihče ne slepi.
• da mi drugi pomagajo, da bi jaz in moji najbližji sprejeli mojo smrt.
• da umrem mirno in dostojno človeka.
• da ohranim svojo osebnost in me nihče ne obtožuje, če ne soglaša z mojim prepričanjem.
• da smem pri umiranju izpovedati svoje versko prepričanje in sprejeti, kar mi daje vera.
• da mojemu telesu po smrti izkazujejo dolžno spoštovanje.
• da me negujejo strokovne in občutljive osebe, ki bodo razumele vse moje potrebe, da bom lahko pomirjeno zrl smrt v oči.
Bolnik lahko svoje potrebe in želje izrazi tudi s podpisom vnaprejšnje volje (več), ki je nekakšna osebna zdravstvena oporoka in si tako zagotovi obravnavo, za kakršno se mogoče pozneje ne bi mogel več potegovati. Naše osnovno vodilo je oskrba umirajočega v celostnem pogledu, ker je za nas proces umiranja veliko več kot samo medicinski proces.
Obrazec vnaprejšnje volje
Foto: Pixabay
Sofinancerji: ZZZS, MDDSZEM, FIHO ter več kot 40 lokalnih skupnosti
